Župnija Jamlje

Jamlje so prvič omenjene leta 1325. Stara cerkev je bila ob sedanjem pokopališču, kjer so še vidne njene razvaline, in je bila posvečena sv. Križu. V letih od 1853 do 1856 so tedanjo razpadajočo cerkev obnovili. Imela je stranski oltar posvečen sv. Antonu Padovanskemu, zato so sklenili, da bo on vaški zavetnik.
Vas so najprej duhovno oskrbovali menihi iz Štivana, pozneje pa kaplani iz Devina. Tedanje župnišče so sezidali leta 1869 in že leta 1870 se je vanj vselil prvi jameljski duhovnik – vikar Jože Durjava, ki je bil tudi uradno imenovan za prvega jameljskega učitelja.
V prvi svetovni vojni sta bili cerkev in vas porušeni. Novi del vasi je nastal ob cesti, ki povezuje Trst z Gorico. Sedanjo cerkev so dogradili leta 1925 v novem delu vasi. Leta 1968 je bilo dograjeno župnišče. 15. septembra 1947 je prišlo do razmejitve med Italijo in Jugoslavijo. Tedaj so k župniji Jamlje priključili tudi zaselke v Dolu, ki so do tedaj spadali pod župnijo Opatje selo. Jamlje so postale samostojna župnija leta 1952. Župnija ima okrog 460 prebivalcev. Bogoslužje je v slovenskem jeziku.
Na pročelju zvonika je v niši mozaik svetogorske Marije, v lopi pred vhodom pa znameniti verz bl. škofa Antona Martina Slomška. Na štirih kolonah lope so upodobljene živalske figure, ki ponazarjajo apokaliptična sporočila. Glavni oltar krasi leseni kip sv. Antona Padovanskega, ki predstavlja svetnika kot cerkvenega učitelja, kar je redkost pri njegovi upodobitvi. Običajno je sv. Anton iz Padove upodobljen z detetom Jezusom v naročju. Kip je bil restavriran leta 2006. Spominski križ na glavnem oltarju je bil postavljen leta 2005 v spomin na 80. obletnico blagoslovitve cerkve. Na steni sta dve sliki: Marija, zavetnica Jamelj, in blaženi Anton Martin Slomšek. Križev pot v žgani glini je izdelala akad. kip. Liza Hribarjeva iz Ljubljane. V zvoniku so trije zvonovi.